Sicer je že mesec od, vsaj meni, najljubšega tekmovanja vsake jadralne sezone in mislim da je naloga pilota leteti ne pisati o letenju, a vseeno, recimo da je čas da nekaj vtisov vržem na papir. Pribina Cup je tekmovanje, ki ga vsak Slovenski jadralni pilot dobro pozna in mislim, da bi bilo škoda izgubljati preveč besed z opisovanjem tega, kaj ga naredi posebno, a vseeno ne morem mimo tega da za začetek na hitro pokomentiram organizacijo, ki je bila kot vsako leto na nivoju evropskih ali svetovnih prvenstev. Vidi se da celotna organizacijska ekipa diha kot eno in rezultat tega je tekmovanje, ki teče kot namazano in brez zapletov. V Nitro se vračam že 4. leto in vsako leta odhajam brez večjih pripomb, ter z veliko idejami kako izboljšati tekmovanja pri nas. Veliko tradicionalno mednarodno tekmovanje, je nekaj kar nujno potrebujemo in morda bi bilo prav da začnemo razmišljati v tej smeri.

Dobro organizacija + dobro vreme = dobro letenje, in če nam je pa kaj uspelo tisti teden je bilo to dobro letenje. Vsak tekmovalec išče razloge (in tudi izgovore) za uspeh in neuspeh drugje. Sam jih delim na dve skupini, prva so tisti, ki so odvisno od tekmovalca samega: priprava, trening, talent…, drugi pa tisti, ki so vsaj do neke mere odvisni tudi od drugih in/ali od sreče. Začnimo pri prvi. To tekmovanje je bilo zame prvo s DG-300 odkar se leti z novimi FAI faktorji in veliko ljudi me je pogosto prepričevalo, da lahko vrhunsko uvrstitev dosežeš s katerim koli letalom, če si le na treniran, uleten ali Kawa. Moje mnenje? Odkar imam 2% ugodnejši tekmovalni faktor imam včasih občutek, kot da bi letel z motorjem. Taktika letenja postane popolnoma drugačna in samozavest naraste, kar me privede do zame glavnega razloga kako leteti hitro; glava osredotočena na in izključno na letenje. V preteklosti sem se prevečkrat obremenjeval z svojimi napakami, zunanjimi pritiski in stvarmi, ki sploh niso povezane z letenjem. Sedaj me po domače boli… glavno je da letim varno in skrbim za opremo, vse ostalo odmislim. V Nitri nisem niti pogledal rezultata prejšnjega tekmovalnega dne do naslednjega letenja. Ni pomembno! Tam sem da letim, ne da se zvečer obremenjujem s svojo pozicijo na lestvici. Analiziram napake ne uvrstitve.

Seveda pa so tudi stvari na katere ne morem(o) vplivati. Eno je vreme, to je za vse enako, torej tu ne bo izgovorov. Imeli smo kar lepe hitrosti in čeprav so bili tekmovalni dnevi le štirje smo leteli 6-krat in se kar dobro naleteli. Rahlo poznejši termin je zagotovo boljši in mislim, da število prijavljenih tekmovalcev to potrjuje. Poleg vedno potrebnega kančka sreče pa ne smem iti mimo super ekipe. To je bil ključ do uspeha. Letošnja Slovenska udeležba je bila res nadpovprečna in vzdušje v njej izvrstno. Od starih izkušenih mačkov v odprtem razredu sem tako kot vsako leto upravičeno pričakoval vsakodnevni boj za zmage in vem da lahko vedno preklopim na njihovo frekvenco in dobim kako dobro in-sidersko informacijo o vremenu. Res škoda, da so imeli nekateri prvi dan nesrečo z zračnim prostorom. Čestitke vsem štirim.

Kar pa se klub klase tiče… žal je Miha pred tekmo ostal brez wingmana z DG-100, smo pa se zato z Luko, Alešem in Alešem toliko bolje ujeli s četvorčkom 300-totk. Z obema sem že večkrat letel, z Koroškim Aleš-em in Luko tudi v Nitri. Na prvi dan sem vedel da, če se zadeve lotimo pravilno, lahko premešamo štrene vsaj tam nekje med deseterico. Sicer si zelo nerad postavljam konkretne cilje, če pa si jih že pa jih zadržim za sebe, a moram priznati da bi bil po dokaj dobri lanski sezoni rahlo razočaran z rezultatom izven deseterice, še posebej ob, za Nitro, relativno velikih hitrostih, ki ustrezajo tipu letala.

Zadeva je bila v osnovi preprosta, formacija, krilo ob krilu in »gasa«. Z vsakim dnem smo bili bolj uleteni, a vseeno, nam ni nikoli uspelo vsem trem končati naloge skupaj, kljub super uvrstitvi je torej prostora za izboljšave še nekaj. Zmagati to tekmovanje je bilo zame še štiri leta nazaj nepredstavljiva fantazija, ki je postala resničnost kot plod ekipnega truda. Pa ne samo pilotov. Tajda, Bernard in Jan so si vzeli čas, da so nam sledili, na bodimo realni, ne najbolj zaželeno turistično destinacijo pomladi, nam čistili muhe s kril in prenašali naše muhe. Zahvala gre tudi vsem podpornikom, ki mi omogočajo letenje. Veliko ljudi se ne zaveda, kako težko je študentu zbrati denar za jadralna tekmovanja. Imam sicer več sreče kot nekateri drugi, a ko načrtujem prihodnje dirke se hitro zavem, da bom, če bom, tekmoval to delal zato, ker so ljudje, ki so pripravljeni podpreti nas, naš šport in to kar počnemo. Hvala!

Zaključil bi z opisom zadnjega dne tekmovanja. Kdor je že bil v Nitri, se verjetno spomni, da ima organizator, vsaj meni, tečno navado, ki jo bom poimenoval vremenski optimizem. Tekom tedna smo dvakrat poleteli v vreme, ki se je takoj izkazalo, kot neleteče. 50 letal klubskega razreda, ki kroži na 200m pri vetru 50km/h pač ni vreme za 200 kilometrsko nalogo. Vem, tam smo da tekmujemo in da vsak šlep prinese organizatorju denar, ki si ga definitivno zasluži. A včasih res nima smisla in ča ga kdaj nisem želel iti v zrak bila to tista sobota. Nisem šel prvič v zadnji tekmovalni dan kot vodilni (upam da tudi ne zadnjič) in ko sem na zaključni zabavi gledal napoved, ki kaže za naslednji dan »potencial flight distance«: 50-100km, bi rekel da je zadeva zaključena. Z mano se je strinjala tudi celotna Nemška reprezentanca, ko sem jo srečal v enem izmed nočnih klubov. Naslednje jutro pa šok, baje letimo. Rahlo neprespan z trohico glavobola, pridem na briefing, kje poleg mene sedi 139 pilotov, ki premorejo absolutno nično motivacije po letenje. Še nikoli si nisem tako želel dežja in medtem ko vremenar predava svoje, s kotičkom očesa ujamem direktorja dirke, kako se vrača iz vizualnega ogleda vremenske situacije in zmajuje z glavo, stopi do drugih organizatorjev in jim nekaj prišepne. Takrat se zavem da je konec, sicer z malo nepotrebnega stresa, a vseeno uspeli smo, zmaga! Po šestih urah vožnje proti domu pa še res lepo presenečenje. Res je lepo videti ljudi, ki so ti pred 10 dnevi zaželeli srečo, kako te pričakajo, ko se vrneš nazaj. Mislim, da lahko govorim v imenu tako mene, kot Aleša, ki prav tako za zadevo ni vedel, ko rečem da ste naju res razveselili in nama polepšali zelo dolg in naporen dan.

Plani za naslednjo veliko noč tako ostajajo enaki letošnjim, se vidimo v Nitri.

Mark Travner